Mavrična

Ne kopirajte, res ne ...

2010-01-05T13:05:00.000-08:00

Glede na to, da je moj števec zaznal kopiranje enega od člankov, ki so moje avtorsko delo, pa me za kopiranje nihče ni prosil - bom ustrezno ukrepala.

Tu pa opozarjam še enkrat - kopiranje brez mojega dovoljenja ni vaša super ideja ... ker boste odgovarjali - slej ko prej ...

In potem se ne boste počutili dobro v svoji koži, res ne.

Nov naslov bloga s članki ......

2009-11-11T02:53:00.000-08:00

Izkazalo se je, da je moj blog s članki ali povzetki člankov Mavrica v pravljici bolj pregleden na tem naslovu:

Klikni TOLE, pa prideš tja.

Na novem naslovu je tudi lažje oddajati komentarje in pregledovati druge vsebine.

Lep pozdrav,

Urša

Pred poletom zapreti žepe in še kaj, hehehe

2009-10-08T03:17:00.001-07:00

Joj, kako se pa jaz smejim - zraven mojega članka na Zlatih letih o padalcih je urednik dal tale video:

stara gospa med poletom

Hehehe, verjetno je res dobro dati pred skokom vse stvari, ki lahko 'odletijo' od nas, v žep ;)

Nadaljevanje o dogodkih v peti izmeni letovanja v Punatu - mnenje vzgojiteljev

2009-09-24T23:46:00.000-07:00

Dobili smo pri časopisu, vzgojitelji so poslali vsem medijem, kjer so objavljali novice in zgodbe o dogodkih v letošnji peti izmeni letovanja v Punatu. Tudi jaz sem že objavila na blogu - tukaj. Prav je, da je tudi pismo objavljeno v celoti (poudarke sem označila jaz):

Spoštovani, le v vednost!
Vzgojitelji pete izmene letošnjega letovanja v organizaciji mariborskega Rdečega križa v Punatu bi želeli podati naše mnenje o dogodkih, ki so pripeljali do predčasnega odhoda skupine mladostnikov domov, ker se z določenimi informacijami, ki so prišle v javnost, ne strinjamo. Prav tako se nam ne zdi prav, da bi javnost dobila informacije le od enega ali dveh vzgojiteljev, saj nas je bilo tam skoraj 50.
V peti izmeni je letovalo približno 400 otrok in mladostnikov. Starši so nam zaupali svoje otroke v varstvo, zato seveda upravičeno pričakujejo, da se bodo otroci na letovanju imeli dobro in se vrnili domov polni prijetnih vtisov. Otroci in mladostniki prihajajo iz različnih okolij, deležni so različne vzgoje in imajo različne navade; vsem pa je skupna zdravstvena indikacija (pogosta obolenja dihal, akutna ali kronična).

Za tako veliko število mladih, starih od 5 do 15 let, pa je potreben določen red, ki je tistim vzgojiteljem, ki so že večkrat uspešno vodili skupine v Punatu, zelo dobro znan, in vedo, da ga mladostniki preprosto morajo upoštevati, da ne pride do kaosa, najprej na nivoju skupine, kasneje na nivoju paviljona in končno na nivoju celotne izmene, kar se je letos, žal, tudi zgodilo. Vemo tudi, da si vsak pedagoški vodja (v vsaki izmeni je drugi pedagoški vodja) organizira delo, red in disciplino drugače; ker nekateri že vrsto let delamo v peti izmeni in poznamo način dela ped. vodje, poznamo hkrati tudi red, ki se ga pri delu z otroki moramo držati.
Ustaljena praksa je, da bolj izkušeni (po letih ali po »stažu«) vzgojitelji pomagajo mlajšim, manj izkušenim ali novim vzgojiteljem z dobronamernimi nasveti. Če, na primer, vzgojitelj opazi, da otrok iz katere druge skupine krši pravila, ga opozori, opozori pa tudi njegovega vzgojitelja, da to ni primerno vedenje. Pravila, kot so npr., da ne skačemo v vodo z roba betonske plaže, da ne plavamo naprej od označene vrvice z bojami v morju, da se v času opoldanskega počitka zaradi nevarnega sonca zadržujemo v sobah oz. v drugih prostorih (pokrita jedilnica), da se med seboj spoštujemo in se vedemo kulturno (bonton) … vse našteto so pravila, s katerimi lahko zagotovimo varnost nam zaupanih otrok. Prav tako je z upoštevanjem teh pravil možno, da se otroci izognejo raznim nepredvidenim medsebojnim konfliktom.

Vzgojitelji med sabo sodelujemo in si pomagamo, si izmenjujemo mnenja, v naše pogovore vključujemo tudi pedagoško vodjo, ki rada deli svoje bogate izkušnje z nami in z otroci. Pedagoško vodstvo in vzgojitelji moramo sodelovati, saj se le tako lahko vzpostavijo pogoji za mirno in veselo letovanje vseh otrok. Tako vodimo različne delavnice, kot so risanje, oblikovanje iz gline, izdelovanje darilnih vrečk, ustvarjamo plakate in se predstavljamo ... organiziramo razne športne dejavnosti, kot so turnir v nogometu in košarki, med dvema ognjema, štafetne igre … otroke spodbujamo, da se udeležijo nastopa v večernih prireditvah s pesmijo, plesom, skečem … skratka - potrudimo se! Tudi vzgojitelji za otroke pripravimo nastope, s katerimi jih ob večerih presenetimo. Trudimo se zanje in z njimi, navijamo in držimo pesti, ko tekmujejo, ko se trudijo in premagujejo ovire - bodisi na plavalnem tečaju, ko se urijo v plavanju (tukaj bi se lahko pohvalili z visokim številom otrok, ki so se naučili plavati prav v Punatu), ko tekmujejo za osvojitev zlatega, srebrnega ali bronastega delfina … ali pa le premagujejo domotožje in jih je potrebno potolažiti in ponuditi toplo besedo. Udeležujemo se tudi izletov, kjer se z njimi igramo razne družabne igre v kopnem in v vodi.

Vse to in še veliko več zmoremo mi - vzgojitelji, pedagoška vodja in vse ostalo osebje RK.

In še beseda o upravniku doma v Punatu. Na tem mestu si ne znamo si predstavljati človeka, ki bi z nasmeškom gledal, kako se uničuje inventar - bodisi nehote ali namerno. Sobe, kopalnice in ves ostali inventar mora zdržati nas in še prihodnje generacije otrok.

Pa še o izrednem vzgojnem ukrepu, za katerega se je odločilo vodstvo Rdečega križa, da morajo mladostniki, ki so z neprimernim vedenjem, besedami in dejanji ogrožali druge otroke, vzgojitelje, osebje, inventar in seveda tudi sebe, domov – ni se zgodilo prvič, upajmo pa, da v takem obsegu zadnjič. Če posameznik ogroža dobrobit skupine – koga je potrebno odstraniti? Posameznika … In če skupina otrok ogroža mirno bivanje vseh ostalih na letovanju???

Staršem pa bi želeli sporočiti le še to: mi, vzgojitelji, v štirinajstih dneh prav gotovo ne bomo uspeli prevzgojiti vašega otroka, ki ga navadno spoznamo šele, ko nam ga izročite v varstvo ob samem odhodu v Punat; zelo dvomimo, da je otrok ravno v teh dneh razvil nekatere značajske poteze, ki jih vi sami pred tem nikoli niste opazili pri njem … če pa to drži, pa se bo potrebno zamisliti, se vam ne zdi? Vzgojitelji smo se, se in se (upam) še bomo trudili, da bo z vašimi otroki na letovanju vse v najlepšem redu, da bodo domov prišli zdravi, zagoreli, veseli, polni lepih vtisov in da vas bodo z veseljem objeli … pa s kančkom žalosti, ker je »lušnega« v Punatu konec.

Vzgojitelji 5. izmene v Punatu, september 2009.

1. oktober – mednarodni dan starejših

2009-09-23T05:14:00.000-07:00

Ta dan je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše, torej tistemu, kar bi pravzaprav morali početi vse leto, ne samo en dan.

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo. Hvalevredno pa je tudi, da bo letos v Cankarjevem domu že osmi tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje z geslom 'Za strpno in socialno sožitje vseh generacij'.

Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.

Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.

Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje. »Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.

Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi. Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.

Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo 'Vse je v glavi', ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi. Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.

Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej. Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.

Objavljeno tudi na portalu zlata leta, kjer se povezujejo generacije. Tam so še fotke dali zraven :D

DRŽAVNO PRVENSTVO 2009 RW 8-WAY + BOOGIE

2009-09-19T03:24:00.000-07:00

Vreme je sicer kislo, no, sivi oblaki so na nebu, upam pa, da padalce na Letališču v Skokah to nič ne ovira.

Danes in jutri je namreč DRŽAVNO PRVENSTVO 2009 RW 8-WAY + BOOGIE

Sliši in bere se zakomplicirano, da se pa povedati enostavno:
Letalski center Maribor - Padalska sekcija Skydive Maribor je organizirala Državno prvenstvo 2009 v disciplini RW 8-Way za padalce.

Namen tekmovanja je promovirati in razvijati skupinske likovne skoke ter umetniške discipline, izmenjati izkušnje, znanje in informacije, ter utrditi prijateljski odnos med tekmovalci, sodniki in organizatorjem.

Tako so vsaj zapisali na FB in njihovi strani

kot rečeno, oblaki so pa sivi :(

Prevzemanje odgovornosti ob dogodkih na letovanju otrok

2009-09-19T01:57:00.000-07:00

Po nedavnih dogodkih na letovanju pete izmene otrok in mladostnikov v MPD Frankopan in vse bolj burnih razpravah na to temo, sem se pogovarjala s sekretarjem Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Maribor Alojzom Kovačičem, ki mi je delno predstavil nameravane ukrepe. Dobila sem tudi sklepe in stališča Izvršnega odbora (IO) OZRK Maribor. Prav tako pa tudi pismo gospe, ki je pisala na Svet na Kanalu A in Rdečemu križu. Za nekaj odgovorov s strokovnega vidika sem prosila tudi Heliodorja Cvetka, vodjo Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor.

Pa poglejmo ...

Kovačič pravi, da v vseh 54 sezonah zdravstvenega in socialnega letovanja otrok v MPD Frankopan Punat niso imeli takšnih težav kot v letošnji V. izmeni. Oba sprejeta disciplinsko vzgojna ukrepa (prevoz treh otrok v Maribor, naslednji dan pa prekinitev letovanja za 21 otrok treh skupin z vzgojitelji in njihov prevoz z avtobusom v Maribor ob spremstvu varnostnika) sta bila po mnenju IO pravilna in pravočasno sprejeta, saj so le tako lahko zaščitili premoženje doma in zagotovili normalne pogoje za ostalih 360 udeležencev letovanja na morju.

Prepoved letovanja
Zaradi groženj, izsiljevanja in uničenja opreme in sredstev MPD Frankopan Punat so prepovedali nadaljnja letovanja mladoletnikom, ki so bili nosilci negativnih aktivnosti (19 otrok), pa tudi šestim vzgojiteljem, ki niso zadovoljivo opravili svojega poslanstva.

Ne pozabimo na dobrodelnost, pa tudi na strokovnost ne!
IO OZRK Maribor želi poudariti humanitarnost pri izvajanju zdravstvenega letovanja otrok, saj sredstva, zbrana v ta namen, ne zadoščajo za plačilo profesionalnih vzgojiteljev. »Bomo pa naredili vse, da iz prijavljenega nabora prostovoljcev izluščimo dejansko najboljše!« je zapisal Kovačič. Pri pogovoru sem ugotavljala prav to: ali je dovolj, da imajo prostovoljci, ki spremljajo otroke in mladostnike na letovanju, čut za njih, in če je dovolj, da imajo pred samim letovanjem tridnevno (vsak dan nekaj ur) usposabljanje, ne pa tudi dokončan študij pedagoške ali vzgojiteljske smeri. A podobne formule se držijo tudi pri Zvezi prijateljev mladine. Pa tudi na svetovalnem centru za otroke in mladostnike to formulo zagovarjajo, kot boste lahko prebrali nekaj nižje ...

Kovačič poudarja, da bodo pri izbiri in vključevanju prostovoljcev – vzgojiteljev in članov pedagoškega vodstva zaostrili kriterije in merila, prav tako bodo izboljšali usposabljanje in seznanjanje o ukrepih, kako se vodi skupina mladoletnikov na morju.

Vključevanje strokovnjaka
IO OZRK Maribor se je odločil tudi, da bodo, če bodo imeli v posamezni izmeni večje število problematičnih otrok, zagotovili dodatnega strokovnjaka za pravočasno strokovno vključevanje v razreševanje nastalih problemov. Če bodo razmere kljub temu neobvladljive, bo zadnji ukrep v zaščito ostalim udeležencem letovanja predčasni odhod domov.

Kovačič me je kasneje obvestil, da bo OZRK najkasneje do februarja 2010 sprejel organizacijske in vsebinske spremembe v zvezi letovanja otrok v naslednji sezoni. Pred tem bo izvedel strokovni razgovor, na katerem naj bi strokovnjaki iz zdravstvenega, sociološkega, socialno psihološkega in organizacijskega vidika nakazali modele, s katerimi bi lažje in še bolj odgovorno lahko organizirali in izvajali zdravstveno in socialno letovanje otrok v MPD Frankopan Punat.

-----------------------------------------------------------------------------

Predhodni odhodi so potrebni

Vodja Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor, iz katerega se posamezni strokovnjaki vključujejo v priprave vzgojiteljev, Heliodor Cvetko, poudarja, da je med disciplinsko vzgojnimi ukrepi potreben in primeren tudi predhoden odhod domov, ki ga izvajajo tako na letovanjih RK kot ZPM.

»Zagotovo je kot predviden ukrep potreben, saj se tudi, če letujemo kot posamezniki ali družine, v primerih kakršne koli ogroženosti predčasno vrnemo domov. Prav tako nas odslovijo iz hotela, če povzročamo škodo, ne spoštujemo predpisanega reda ali ogrožamo druge. V skrajnem primeru nas (ko poravnamo škodo) spodijo domov in označijo za nezaželene goste. Menim, da je tak ukrep potreben vedno, kadar otrok ne more ali ne želi sprejeti načina življenja in reda ter discipline, ki so potrebni za varno preživljanje letovanja v večji skupini. Kadar pride do uničevanja, nadlegovanja, ogrožanja sebe ali drugih.«

Solidarno domov
Na vprašanje, ali bi bila morebitna vrnitev samo tistih fantov, ki so bili 'gonilna sila', ne pa večje skupine otrok, bolj primerna, Cvetko ne more odgovoriti, saj ni bil tam in nima vtisov o situaciji. Takole pravi: »Verjetno je s širšega pojmovanja krivde (udeleženosti), predvsem pa z vidika varnosti, bilo treba iz tabora umakniti vso skupino, da je bilo mogoče izmeno kolikor toliko normalno izpeljati do konca, vse skupaj pa žive in zdrave pripeljati domov, pa čeprav nekatere predčasno. S tega vidika je odločitev treba podpreti, ostaja pa seveda vprašanje, kako je do tega lahko prišlo.«

Pedagogi ali tudi drugi?
Cvetko meni, da ni treba, da bi med vzgojitelji prostovoljci na letovanjih bili samo profesionalni učitelji in vzgojitelji, bi pa morali biti prostovoljci selekcionirani (to se pravi, zavestno izbrani glede na osebno zrelost, izkušnje, motiv) in moralo bi se z njimi delati, tako pred odhodom na letovanje (predavanja, delavnice) kakor tudi na letovanju samem (npr. dnevne supervizije).

----------------------------------------------------------------------------------

izvleček pisma za RK in medije ...(pošiljateljica je želela ostati anonimna)

" V soboto 22. 8. 2009 sem na pomolu v Punatu opazovala 6-8 otrok iz Slovenije ... otroci so bili pijani, kadili so, vse, kar so imeli, je letelo v morje, od pločevink piva, steklenica vodke, tetrapaki od sokov, cigaretni ogorki, vrečke iz trgovine. Razgrajali so, preklinjali, neki gospe vrgli obuvalo v vodo, ... Skratka obnašanje je bilo katastrofalno. Dva fanta sta bila tako pijana, da sta ležala na brisačah ... Želim poudariti, da je bila glede na to, kar sem jaz videla, odločitev RK čisto pravilna. Starši pa: pamet v roke in nehajmo vse verjeti našim otrokom!"

----------------------------------------------------------------------------
In še in še bi lahko zapisala ...

Vse več upokojencev, vse manj delovno aktivne populacije

2009-09-11T07:52:00.000-07:00

Zmanjšanje števila aktivne populacije in povečanje števila upokojencev bo ohromilo zdravstveni in pokojninsko sistem

Vsi se staramo, to je neizpodbitno dejstvo. Hkrati pa se človekova življenjska doba vsako desetletje zviša za približno tri leta. Torej ne samo, da se staramo, tudi vse višjo starost dosegamo. V pravljici bi to pomenilo idilo, saj smo z načinom življenja, z dobrim razvojem tehnoloških, medicinskih in drugih pripomočkov poskrbeli zase.

Tu pa se pravljica konča in začne kruto realno življenje. Ne verjamete? Čisto preprosta logika nam pomaga pri razmišljanju: upokojimo se pri približno istih letih, doživimo jih pa več. Torej je upokojencev vse več. In če prištejemo še tiste, ki se potrudijo in predčasno upokojijo, se 'vojska' upokojencev še poveča. Pravzaprav bi bilo to še vedno lepo in tudi je lahko lepo, če ne bi bilo tistega žalostnega drobiža, ki ga upokojenci dobijo enkrat na mesec – gre za pokojnino.

V pokojninsko blagajno se steka denar tistih, ki zdaj aktivno delajo, teh pa je vse manj. Mladi se namreč vse kasneje zaposlujejo, razlogov za to pa je več: nekateri podaljšujejo izobraževanje, ker so npr. večni študenti ali pa se zavedajo, da na trgu dela še ne bodo našli zaposlitve. Veliko je tudi mladih, ki so sicer že končali izobraževalni proces, zaposlitve pa še niso dobili. Vse bolj na udaru so tudi tisti (pa ni nujno, da so še mladi), ki so zaposlitev imeli, pa so jo izgubili. Delno je tudi recesija vplivala na to. Če so dovolj stari, si že računajo, koliko let še imajo do upokojitve, če so srednjih let, pa so ali aktivni iskalci zaposlitve ali pa sprejemajo drugačne vrste zaposlitev, ker ne morejo dobiti redne in za (ne)določen čas. Tako nič od njihovega skromnega zaslužka (če ga imajo) ne priteka v pokojninsko blagajno.

Center za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Kapitalska družba in Mediana so pred dvema letoma opravili raziskavo, v kateri se je sicer pokazalo, da Slovenci realno razmišljamo, kako bomo živeli po upokojitvi oziroma da si ne delamo utvar, da bodo naši žepi polni denarja. Pokazalo pa se je tudi, kar velja še danes, da za starost premalo varčujemo, takrat, ko to lahko.

Videti je, da država s svojo reformo in približevanjem evropskim in svetovnim trendom ne skrbi za žepe upokojencev, ampak za svojega. Torej moramo sami poskrbeti zase. Fenomen staranja iz prvega odstavka – strokovnjaki predvidevajo, da bo v svetu število starejših od 65 let do leta 2040 doseglo 1,3 milijarde, kar pomeni 14 odstotkov svetovne populacije, že čez nekaj let naj bi bilo prvič v zgodovini število starejših prebivalcev višje od števila otrok, starih pod pet let – bo izredno negativno vplival na zdravstveni in pokojninski sistem, kar je Evropska komisija ugotovila že leta 2006.

Večina ljudi po upokojitvi tako ne bo uživala v sadovih svojega dela, ker ne bo imela dovolj denarja. Žal je tako, da se stroški ne zmanjšujejo, kvečjemu zvišujejo, pokojnine pa so v primerjavi s plačami vse nižje.
Od tega zavedanja pa je treba narediti korak naprej. Če namreč vidimo oviro, še ne pomeni, da smo jo preskočili. Treba si je vzeti zalet, zajeti sapo, steči in skočiti. Ni se dobro zanašati le na pokojnino, ki bi jo dobili iz prvega pokojninskega stebra (gre za obvezno pokojninsko zavarovanje), in dodatno rento iz drugega pokojninskega stebra. Ne smemo pozabiti, da veliko tistih, ki imajo nizke dohodke in so zaposleni v delovno intenzivnih panogah, ni vključenih v drugi steber, ker imajo tako nizke dohodke.

Vsi pa bi morali varčevati še sami. Priljubljena oblika varčevanja za starost oz. za dodatek k pokojnini je obročno varčevanje v skladih, pri tem lahko govorimo o različno visokih zneskih, ki jih mesečno dajemo na stran za boljši jutri, temu sledi bančno varčevanje, naložbe v nepremičnine in delnice.

Saj lahko računamo tudi na to, da bomo ob upokojitvi še dovolj čili in zdravi, da bomo lahko delali tudi po uradni upokojitvi – a kaj ko raziskave kažejo tudi na to, da delodajalci za opravljanje dela rajši iščejo mlajšo in srednjo populacijo kot pa starejšo. Računajo pač na večji učinek dela od mlajših kot od starejših.

Saj bi lahko po neki logiki podaljšali delovno dobo, tako da bi se ženske in moški upokojevali kasneje. A znajdemo se v začaranem krogu: če bodo starejši delali dlje, bodo mladi težje dobili zaposlitev in tako posledično ne bo njihovega prispevka v pokojninsko blagajno.

Kako že pravijo – vsak mora sam poskrbeti zase! To se vse bolj izraža tudi pri načrtovanju, kakšno pokojnino bomo imeli.

Objavljeno tudi pri babici Zlatki na portalu Zlata leta

In vse to zaradi nogometa?

2009-09-09T12:35:00.000-07:00

Tale cirkus, ki ga delajo agresivni nogometni navijači, mi gre rahlo na živce.
Saj bi rekla, da so neumni, pa na žalost niso vsi. Nekateri so pametni in iznajdljivi. In pokvarijo ves užitek ob pričakovanju in spremljanju nogometne tekme

V Mariboru je danes obsedeno stanje. Število policistov je bilo rekordno ...

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

2009-09-02T06:00:00.000-07:00

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.

»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«
»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v 'njihovih časih', ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.

Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče
Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni
Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. 'Kar se Janezek nauči, to Janez zna' velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?
Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu www.zlataleta.com
in na sončku

So včasih res bili zlati časi?

2009-08-25T08:30:00.001-07:00

Smo včasih res imeli vsega več ali danes samo več zapravljamo za nepotrebne stvari?

Saj vem, da je težko ob vse nižjih pokojninah, pa tudi plačah, ki so komaj kaj vredne, govoriti o zapravljanju. Pa vendar vse bolj ugotavljamo, da smo se nalezli iste bolezni. Zasvojila nas je potrošniška mrzlica – imeti več, imeti boljše, imeti najnovejše.

Res je, da sta nam tehnološki razvoj in napredek na vseh področjih življenja omogočila uporabo stvari, ki jih v starih časih ni bilo ali pa smo le sanjali pri predhodnikih sodobnih naprav, kako bi bilo, če bi bile stvari izboljšane. Pa vendar se mi zdi, da je bilo v času mojega otroštva marsikaj bolj enostavno. V času otroštva mojih staršev, sploh pa starih staršev, pa je bilo še lepše. So bili tisti časi zlati časi? So imeli ljudje takrat vsega več ali so samo drugače razporejali denar in ne nazadnje tudi čas?

Zlati časi s televizorjem ali brez njega
Pred časom sem zasledila podatek, da se plazemski televizorji prodajajo kot sveže vroče žemljice. No, saj ne samo plazemske. Sodoben barvni televizor, čim večji, da se čim več vidi in čim tanjši, da ne zasede veliko prostora, so sanje vsake družine. Pa ne samo en televizor. V družinah z malo večjimi otroki morata biti dva. Ker se zgodi, da bi oče rad gledal nogomet, otroci in mama pa kako nadaljevanko. Če govorimo o večji družinski skupnosti, v kateri živijo še starostniki, imajo skoraj zagotovo v svoji sobi tudi oni televizor. Razkošje ali nuja sodobnosti?

So bili včasih, ko je bil v hiši en sam televizor, pa še ta črno-bel, zlati časi ali so zlati časi sedaj? Razmišljanje o enem samem televizorju in kakovostno preživetem skupnem prostem času, ko je televizor izklopljen, se ponuja kar samo po sebi.

S telefonom še v kopalnico
Mnogo ljudi je izklopilo stacionarne telefone, ker so postali nepotrebni. Saj jih vendar ne moremo odnesti s sabo, kamor koli pač gremo. Gremo na izlet – telefon gre z nami. Gremo na dopust – telefon imamo pri sebi. Gremo v kopalnico ali v sanitarije – telefon je v istem prostoru. Imamo ga pri sebi, ker nikoli ne vemo, kdaj nas bo kdo poklical. In seveda, nimamo ga samo za klicanje. Razvoj je omogočil pošiljanje in sprejemanje besedilnih sporočil, pa zvočnih in slikovnih. Vse lepo in prav, če so to zlati časi telefoniranja. A včasih smo se znali dogovoriti, da se dobimo čez tri dni točno na določenem kraju in ob točno določenem času.

Nihče ni zamujal ali se zadnji hip opravičeval po telefonu in pojasnjeval, da pravzaprav pride naslednji hip. Ljudje s(m)o bili bolj točni in zanesljivi. Za edini telefon, ki smo ga imeli doma na polici v predsobi, smo dali manj denarja, pa tudi manj denarja smo porabili za impulze. Tudi zaradi tega so ga modri ljudje dali v predsobe – tako smo se na hitro zmenili, kar smo se morali, ne pa zleknjeni na kavču govorili in govorili. Sama imam kar nekaj sodelavcev, ki si krajšajo čas med nekajurno vožnjo s telefonirajmo. Še dobro, da se zavedajo nevarnega enoročnega šofiranja in so si nabavili slušalke. Besede in impulzi tečejo, povedanega pa ni nič bistvenega. Ob plačevanju položnic pa razmišljajo, kako drag je telefon. Je pa nujno potreben, kajne?

Vas je recesija že udarila po žepu?
Veliko ljudi je udarila. A trgovski centri so še vedno polni. In ljudje kupujejo raznorazne stvari, brez katerih ne morejo živeti. Imeti morajo boljše in večje, kot imajo njihovi sosedje. Pa naj bo kar koli že. Nakupovalna mrzlica se še najbolje vidi pred večjimi prazniki, sploh decembra. Ljudje se kot zveri vržemo v boj za velika in draga darila, s katerimi bomo pokazali našim najbližjim, da jih imamo radi. Otrokom kupujemo igrače, s katerimi se bodo igrali le nekajkrat, ker že imajo polno omaro igrač. Partnerjem kupujemo ob valentinovem roza srčke in goro kiča, s katerimi povemo spet, da jih imamo radi? Ali pa pravzaprav povemo, da je tudi nas zasvojila potrošniška mrzlica? Padli smo v brezno nakupovanja. Kriza je vse večja, ljudje pa vse bolj nakupujejo. Nekdo je pred časom primerjal taka nakupovanja z rajanjem potnikov na krovu Titanica med njegovim potopom.

Družinska bilanca stanja
Ste si že kdaj naredili družinsko bilanco stanja: torej koliko prihodkov na mesec dobite in koliko odhodkov si naredite? Zberite prav vsak račun, ne glede na to, ali ste kupili nujno potreben varčni pralni stroj ali plačali kavico v priljubljenem lokalu. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je temeljni vzrok za finančno krizo to, da smo – v Evropi, v Ameriki ali drugod po svetu – potrošili več, kot smo ustvarili z delom. Živeli smo zadolženi, s krediti, v velikimi limiti – 'na puf'.

Star rek pravi, da morajo biti prihodki družine vsaj nekaj večji od izdatkov, sicer je družina v težavah. In če je nekoč zmogla živeti 'na puf' in so bili to zanjo zlati časi, mora zdaj na silo predrugačiti filozofijo obstoja. Da bo spet imela nekaj več prihodkov od odhodkov in da bo znala varčevati. To pa je že druga tema, potrebna širše obravnave.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta
in na sončku

Spet od začetka

2009-08-19T23:23:00.000-07:00

Je že tako, da včasih končamo kako zadevo, kaka zadeva pa se konča kar sama, ne da bi imeli mi kaj dosti vpliva na to.

Tako sem se odločila tudi jaz, da obudim prvi blog in ga začrtam na novo.

Tule bom nizala tisto, kar drugje ne morem. Drugje pa bodo pač stvari, ki tu ne morejo biti. Skupaj pač niso kompatibilne ... ;)

Kmalu več ...

Pa lep pozdrav,

Urša G.